Položaj žensk na predvečer vojne

Čas pred prvo svetovno vojno je bil čas modernizacije in postopne demokratizacije. V družbi, ki je prevzemala meščanske vzorce in vrednote, so ženske postale konstitutivni del naroda. Njihova dejavnost je postajala čedalje pomembnejša na socialnem in kulturnem področju. Povsod v Evropi se je povečalo število izobraženih in šolanih žensk. Boj za žensko emancipacijo in pridobitev ženske volilne pravice se je iz elitnih krogov britanskih sufražistk širil po kontinentalni Evropi in segel tudi v slovenske dežele.

Izbruh vojne po sarajevskem atentatu na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda je močno zamajal dotedanje družbene temelje. Vojna, ki se je najavljala kot kratkotrajna, je zaradi svoje vseobsežnosti in množičnosti kmalu obveljala za splošno. Njena uničevalnost je segla daleč v zaledje front, kjer so se začele kazati materialne in nematerialne posledice vojnega stanja. Splošna mobilizacija za vojsko sposobnih moških, ki je bila v Avstro-Ogrski oklicana z dnem 31. 7. 1914, ni ostala brez posledic za milijone žensk, tudi tiste, ki so živele na današnjem ozemlju Republike Slovenije. Množični odhod moških na bojišča jih je prisilil, da so prevzele nove odgovornosti in zadolžitve tako v domačem kot v poklicnem in javnem okolju. Kot družinske matere in hčere so si morale poiskati nove vire preživetja zunaj doma ali pa prevzeti vodstvo domačih podjetij in kmetij. V neposredni bližini bojišč so se kot vojne begunke umikale z ostarelimi in otroki v varnejše kraje monarhije. Daleč od bojišč pa so delovale tudi kot vojne agitatorke, navdušene podpornice lastne vojske, a tudi vohunke in protestnice, predvsem pa kot dobrodelne vojne dame.

Zakonodaja

Občni državljanski zakonik (ODZ) je leta 1811 uvedel nova civilnopravna določila, ki so močno zaznamovala položaj žensk predvsem v družini in zakonski zvezi. Določal je njihovo podrejenost in državljansko odvisnost od očeta oziroma soproga. Večina določil ODZ je obveljala vse do konca druge svetovne vojne. Čeprav je avstrijski ODZ utemeljeval tradicionalno in patriarhalno družbo, je bil v primerjavi s francoskim Civil Code (1804) bolj naklonjen pravicam žensk pred sodiščem, med drugim tudi pravicam nezakonskih mater.

Volilno pravico žensk so pred izbruhom prve svetovne vojne urejali številni zakoni, ki so jo opredeljevali za volitve v državni zbor na Dunaju, deželne zbore in lokalne skupnosti. Na prelomu v 20. stoletje so davkoplačevalke lahko volile le mestne svetnike. V kranjskem deželnem zboru so imele volilno pravico tudi veleposestnice.

Volile so preko pooblastil, ker so po zakonu volilne lističe lahko oddali le moški. V Ljubljani so leta 1911 davkoplačevalke in učiteljice pridobile osebno volilno pravico za ljubljanski mestni svet.

slika — Karikatura – občinske volitve v Ljubljani leta 1911.
*Vir: Slovenski narod, 22. 4. 1911. (www.dlib.si)*

Morala

Pomeščanjenje družbe je sovpadalo z zaostrovanjem moralnih pravil in norm. Zagovorniki javne morale so promovirali krepostno življenje, ki naj bi ga ženske osvojile s ponotranjenjem sramežljivosti. Kljub zahtevam meščanskih moralistov pa so bile stroge moralne norme v praksi pogosto kršene. Številni katoliški moralisti so nove krepostne standarde poskušali uveljaviti tudi na podeželju in med delavstvom, ki so ga poskušali odvrniti od plesa in alkohola. Meščanska morala se je uveljavljala predvsem v zakonih, ki so urejali spolno življenje. Ti so denimo omejevali prostitucijo, ovirali kontracepcijo in preprečevali njeno oglaševanje, pogosto le z navideznim uspehom. Religiozni pogled na spolnost se je vedno bolj umikal medicinskim razlagam, ki so v luči tedanje morale razloge za spolne deviacije (denimo za homoseksualnost) iskale v biologiji.

Katoliški moralisti so v svojih publikacijah obsojali ples, filmske predstave in druge dogodke, ki bi lahko razplamteli strasti.

Vir: A. B. Jeglič, Ženinom in nevestam, 1910.

»Ženin in nevesta? Ali sta bila že kdaj na kaki ženitnini, ali sta se udeležila strastnega, nočnega plesa? Ako sta se, povejta mi, ali ples ni bil skrajno nevaren za lilijo čistosti? Kakšni po- govori so na plesišču? Kake misli, kaki občutki se vzbujajo v plesavcu in plesavki? Ali ni ravno to telesno naslajevanje glavni vzrok, da fant in dekle po plesu tako silno hrepenita? In med plesom? Ali je vedenje vselej sramežljivo, čisto, dostojno? Kaj pa, če se razgret fant in poželjivo dekle izgubita iz društva na samoten kraj, v tamen kot?«

Rodnost in smrtnost

Pred prvo svetovno vojno je bila rodnost na ozemlju današnje Slovenije še visoka, vendar je podobno kot v številnih drugih predelih Zahodne in Srednje Evrope zlagoma upadala. Leta 1910 se je v povprečju rodilo 5,2 otroka na žensko, v obdobju 1896–1900 pa 5,6 otroka na žensko. Med posameznimi slovenskimi deželami in pokrajinami so sicer obstajale znatne razlike. Najvišjo nataliteto sta imela Prekmurje in Primorje, najnižjo pa Koroška. Na podeželju je bila rodnost višja kot v mestih, kjer so od 2. polovice 19. stoletja naprej začeli zavestno omejevati število otrok zlasti s pomočjo prekinjenega odnosa in s splavom.

Pred prvo svetovno vojno se je smrtnost v splošnem zmanjšala. Umrljivost tako žensk ob porodu kot novorojenčkov pa je ostajala visoka. Leta 1910 je na Kranjskem umrlo 15,1 % vseh otrok v starosti do devet mesecev. Najvišjo smrtnost dojenčkov so beležili v mestih, še posebej med nezakonskimi otroki.

Skrb za ženske
in otroke

V 18. in 19. stoletju je Avstrija uvedla vrsto ukrepov za zaščito otrok ter izboljšanje položaja nosečnic in mater. Organizirala je babiške tečaje in začela izdajati prve učbenike za babice tudi v slovenskem jeziku. Leta 1885 je uvedla porodniški dopust v nekaterih gospodarskih panogah, leta 1888 pa je v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja predvidela denarno nadomestilo v času porodniškega dopusta ter še nekatere ugodnosti za nosečnice. Splošno socialno varstvo za brezposelne je bilo v obdobju pred vojno še v zametkih, deloma pa je bilo poskrbljeno za družine vojakov.

Vojaške vdove in sirote so do leta 1887 dobivale pokojnino po padlih vojakih, ki so jih podeljevali vojaški zavodi ali cesar v obliki miloščine. Leta 1912 je bil sprejet nov zakon o vojaški preskrbi svojcev mobilizirancev in padlih vojakov, na podlagi katerega so žene na območju
monarhije lahko zaprosile za
prve preživnine že septembra 1914.

Dr. Ivan Lah je v knjigi spominov pisal o družinah, ki so ob mobilizaciji sinov, mož ali očetov ostale brez glavnega vira dohodka.

Vir: I. Lah, Knjiga spominov, 1925.

»Sedela sva s tovarišem v mali sobi starega ljubljanskega magistrata v prvem nadstropju. Ura je kazala pol poldne in bilo jih je še mnogo. Tako je bilo dan na dan, odkar se je začela vojna. Pisal sem v oddelku za podporo žen, katerih možje so bili poklicani pod orožje. Prišel sem v ta oddelek tretji dan po začetku vojne. /…/ Pokazalo se je takoj, da se poleg vojne začenja tudi težak notranji boj. Vpoklicani so bili možje delavci, gospodarji, obrtniki – in cela družina je ostala brez dohodkov. Mnogo družin je živelo od tega, kar je koncem tedna prinesel domov oče-gospodar. Sedaj je oče odšel – in beda je zazijala nasproti. Ženske so jokale. Komisija ni mogla vseh prošenj hkrati rešiti, treba je bilo čakati. Prišel je teden in ni bilo niti zaslužka niti podpore. /…/ Kjer je bila družina obilna – je bila tudi vsota precej visoka – in živelo bi se bilo za silo, da ni nastala draginja. Pritožb in težav je bilo dovolj. Nekatere ženske niso mogle dobiti nobenih potrebnih dokazov – in podpora se je zakasnila. Nastalo je vprašanje, kako bo s podporo 'ogarskih državljanov'. Žene brivskih mojstrov so morale zapreti svoje salone in ker so bili brivci večinoma iz 'druge državne polovice', so morale čakati 'nadaljnih ukrepov'. Nova težava je nastala z nezakonskimi materami. /…/ Zgodilo se je, da so dobili podporo ljudje, ki so imeli vsega dovolj – mnogi drugi, ki so bili potrebni, so dobili komaj za prosto življenje. Tako je imel oddelek mnogo dela. V teku treh mesecev sem videl vso vojno od te strani.«

Izobraževanje deklet

V Habsburški monarhiji je žensko prebivalstvo imelo pravico do osnovne izobrazbe, kar je zlasti proti koncu 19. stoletja prispevalo k zmanjšanju stopnje ženske nepismenosti. Toda dekletom je bilo onemogočeno nadaljevanje izobraževanja na srednjih in višjih šolah, z izjemo nekaterih obrtnih šol in učiteljišč. Leta 1896 so bila k maturitetnim izpitom pripuščena tudi dekleta in leto kasneje so se ženske z opravljeno maturo lahko vpisale na dunajsko Filozofsko fakulteto. Avstro-Ogrska je ženskam omogočila vpis na visokošolske zavode razmeroma pozno, 34 let po Univerzi v Zürichu, ki je kot prva evropska univerza dovolila vpis študentkam. Med letoma 1897 in 1918 se je na dunajsko univerzo vpisalo 27 slovenskih študentk.

Na začetku 20. stoletja so se med Slovenkami univerzitetno izobrazile pedagoginja Marija Wirgler Jezernik, kemičarka Ana Jenko in zdravnici Eleonora Jenko Groyer in Amalija Šimec. Klara Kukovec (Rusinja, poročena s Slovencem) je med 1911–1915 delovala kot prva tržaška zdravnica. Novembra 1914 je iz naravoslovja doktorirala Angela Piskernik.

Ženska društva

Do leta 1918 se ženske v Avstro-Ogrski niso smele včlanjevati v politične organizacije. Delovale so predvsem v karitativnih, narodnoobrambnih in verskih društvih. Protestantke so leta 1856 ustanovile Evangelijsko žensko društvo. Sledila so katoliška, nato pa še stanovska društva, najprej za delavke, nato za učiteljice. S širjenjem zahtev po emancipaciji žensk so nastala ugodna tla za ustanovitev družbeno emancipatornih društev. Leta 1901 je bilo ustanovljeno »feministično« Splošno slovensko žensko društvo.

Na Goriškem in Tržaškem je bilo leta 1869 ustanovljeno prvo samostojno žensko društvo Associazione delle signore a sollievo dei poveri. Nemke so povsod na Slovenskem delovale zlasti v narodnoobrambnih društvih; Deutscher Schulverein, ki si je prizadeval za germanizacijo šol in Südmark, ki je podpiral koloniziranje slovenskega ozemlja z nemškim prebivalstvom. V 80. letih 19. stoletja so Slovenke začele ustanavljati ženske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda tudi na ozemlju vzdolž celotne bodoče soške fronte.

Žensko
časopisje

Prvi slovenski ženski časopis Slovenka je začel izhajati v Trstu leta 1897. Urejala ga je tržaška učiteljica in pisateljica Marica Nadlišek. Čeprav si je pridobil širok krog stalnih sodelavk in sodelavcev, je prenehal izhajati leta 1902. Njegova tedanja urednica Ivanka Klemenčič – Anžič se je leta 1909 zaposlila pri osrednjem slovenskem časopisu Slovenec in postala prva poklicna slovenska novinarka.

Pred izbruhom vojne so na Kranjskem izhajali štirje ženski listi. Slovenska gospodinja je med letoma 1905 in 1914 izhajala kot priloga dnevnika Naš list. Ženska priloga Domoljuba, ki je med časopisi dosegal največjo naklado, je bila Naša gospodinja. Krajši čas sta izhajala še dva časopisa: v letih 1912 in 1913 Slovenska žena, leta 1913 pa je izšlo tudi sedem številk socialistično usmerjenega mesečnika Ženski list. Na Goriškem je žensko novinarstvo zaznamovala Carolina Luzzatto, ki je urejala časopis Corriere di Gorizia in postala prva ženska urednica v italijansko govorečem okolju.

Trg ženske
delovne sile

Po popisu prebivalstva iz leta 1910 je bilo na ozemlju današnje Slovenije dve tretjini prebivalstva kmečkega stanu, 11 % pa je bilo zaposlenih v industriji in obrti. Dolgotrajna agrarna kriza, drobitev posesti in brezposelnost so pospeševali izseljevanje, ki je doseglo vrhunec v desetletju pred véliko vojno. V družinah, kjer so moški odhajali na delo v tujino, so ženske pogosto vodile družinsko gospodarstvo.

S splošno mobilizacijo v juliju in avgustu 1914 je bilo rekrutiranih približno 30.000 fantov in mož. Njihov vpoklic sprva ni spremenil razmer na trgu delovne sile. Poraslo pa je povpraševanje po artiklih, še posebej po obutvi in oblačilih ter prehrambenih in tobačnih izdelkih, ki so jih izdelovale tovarne in delavnice, v katerih so zaposlovali žensko delovno silo. Z izbruhom vojne se je obenem prekinilo izseljevanje prebivalstva na tuje. Prekinile so se denimo tudi prometne povezave z Egiptom, kar je »aleksandrinkam« onemogočilo
vračanje domov in
pošiljanje njihovega
zaslužka domačim.

Vir: Slovenski narod, 30. 7. 1914. (www.dlib.si)

»Uradne ure pri Mestni hranilnici ljubljanski so za stranke odprte samo od 8. do 12. dopoldne, ker je preveč uradnikov vpoklicanih v vojake.«

Bolniške
strežnice

Posamezna dobrodelna društva in organizacije (Rdeči križ, Vincencijeva družba) so že pred prvo svetovno vojno organizirali tečaje za bolniške strežnice na podeželju. Tovrstnega kadra, med katerim so prevladovale zlasti redovnice, ki so delovale v posameznih bolnišnicah po Kranjskem, je namreč primanjkovalo. Vincencijeva družba je z njihovim izobraževanjem začela že leta 1912, Rdeči križ pa leto kasneje. Kandidatke za bolniške strežnice so morale biti stare med 25 in 35 let, samske, »moralno neoporečne« in v dobri fizični kondiciji. Diplomantke tečaja so postale pomožne strežnice, imenovali pa so jih tudi svetne strežnice, ker niso pripadale redovniškemu stanu. Kranjske oblasti so načrtovale tudi stalno strežniško šolo, ki pa je niso ustanovile zaradi izbruha prve svetovne vojne.

Preskrba z živili

Avstro-Ogrska je v vojno stopila brez zadostnih rezerv hrane in drugih surovin. Živila so se sicer podražila že pred izbruhom vojne, sredi leta 1914 pa so centralne oblasti zaradi pomanjkanja odredile maksimiranje cen. Povečano povpraševanje po hrani za potrebe vojske in civilnega prebivalstva je prispevalo k razvoju in pospešeni proizvodnji prehrambene industrije, ki je zaposlovala predvsem žensko delovno silo.

V vojnem času je bila preskrba prebivalstva z živili prioritetna skrb mestnih oblasti, medtem ko je bilo podeželsko prebivalstvo prepuščeno lastni iznajdljivosti in danim možnostim. Zaradi ohromitve civilno-družbenih institucij so naraščajoče težave v preskrbi reševali tudi ženske in otroci, ki so zbirali razne surovine (oblačila, zlato, ozimnico ipd.) za potrebe vojske in vojaške industrije. Zaradi splošne mobilizacije, ki je potekala od 31. 7. 1914, so v času žetve za bogato letino poskrbele ženske ob pomoči otrok, mladostnikov, starejših in za vojsko
nesposobnih moških.

Spomin na predvojno blaginjo in obilje mize v zapisih Doberdobčanke Jožefe Jarc Lakovič predstavlja protiutež stopnjujočemu se vojnemu pomanjkanju.

Vir: M. Verginella, Velika vojna med spominom in pozabo, Soška fronta 1915–1917: kultura spominjanja, 2010.

»Začelo se je živeti bolje: dovolj je bilo polente in kruha, v nedeljah se je jedlo meso. Enkrat letno se je klalo prašiča in doma smo imeli slanino.«

Begunke

Avstro-ogrske oblasti so septembra 1914 ob izbruhu bojev na območjih Galicije in Bukovine (danes pripadajo Ukrajini, Poljski in Romuniji) izselile tamkajšnje civilno prebivalstvo. Nagla evakuacija je povzročila kaotično preseljevanje in razbitje mnogih družin. Manjši del tega prvega begunskega vala, predvsem rusinske in poljske družine z znatnim deležem žensk in otrok, se je nastanil v slovenskih krajih, pretežno na podeželju. Na kmetih so begunci delali v zameno za skromno plačilo, hrano in bivališče. Begunke, ki so se naselile po mestih in begunskih taboriščih, so pogosto pomagale v vojaških sanitetnih institucijah.

Po zakonu iz avgusta 1914 so morale oblasti sicer kriti stroške nastanitvenih, prehrambenih, oblačilnih, zdravstvenih, kulturnih in verskih potreb beguncev, kar pa se ni vedno dogajalo. V mnogih primerih so se morali begunci soočati z nenaklonjenostjo domačinov, kot so jo po izbruhu soške fronte okusili tudi posoški begunci.

»Plača se mi je takoj za tretjino zmanjšala, cene živil so zrasle. Vladala je panika. Ljudje so verjeli, da bi jih lahko izstradali in so brezglavo kupovali na zalogo. Tudi jaz sem si kupila sveženj sveč, da bi vedno imela svetlobo. Ljudje so drug drugemu trgali iz rok dnevni časopis.«

Alma Karlin

Odzivi na atentat in
začetek vojne

Za izbruh vojne se je slovensko časopisje zvečine odzvalo z izražanjem podpore uradni avstrijski vojni politiki. Zgražalo se je nad atentatom v Sarajevu in podpiralo avstro-ogrsko vojno napoved Srbiji. Nenaklonjena mnenja vojni napovedi so praviloma ostala na robu javnosti. Vojni spopad so podprle tudi ženske. Avstrijska ženska društva so podobno kot druga sorodna društva po Evropi opustila svoje pacifstične nazore in prekinila mednarodne stike. Ženske so se pridružile vojnim pripravam na t. i. notranji fronti, nekatere z upanjem, da bo njihov angažma prispeval k pripoznanju državljanskih pravic žensk. Na vojno mobilizacijo so se hitro odzvale tudi slovenske »narodne dame« na čelu s Franjo Tavčar. Organizirale so poseben »damski komité«, ki je skrbel za zbiranje hrane in oblačil za vojake. Vojna napoved ni navdušila vseh Slovenk. Nekatere so v zasebnosti izražale bodisi skrb zaradi odhoda svojih bližnjih na fronto bo- disi nejevoljo zaradi materialnih posledic vojne v zaledju. Nekatere so kljub ostri cenzuri odkrito nasprotovale procesu militarizacije in smešile ubitega prestolonaslednika. Avstrijske oblasti so posameznice osumile, da vohunijo za sovražnika, goljufajo z vojnimi podporami ali pa pomagajo dezerterjem, za kar so jih kaznovale z zaporom in internacijo.

»Tistega razgibanega julija so odpovedali vsi. V glavah so imeli najbolj pustolovske predstave o modernem vojskovanju, precenjevali in podcenjevali so tisto, kar še niso nikoli preizkusili; niso slutili niti kako dolgo bo trajal spopad niti koliko trpljenja bo povzročil.«

Alma Karlin

Odlomek iz pisma Vladimire Jelovšek mami, Zofki Kveder, odposlano 6. 10. 1914.

Vir: Rokopisni oddelek Narodne in univerzitetne knjižnice.

"Ne moj misliti, da vlada samo u Zagrebu potištenost. Ovdje se svi boje glada i kolere. Čitala si već sigurno, da je u Idriji i Litiji kolera, dakleće uskor doći i u Ljubljanu /…/ kolere ranjenci, sa sjevernog bojišta u takvom stanju, da je to teško opisati. Sada če biti opet pozvani od 18–60 g, te će se morati valjda sva škole izprazniti. Da bi bio već barem konac svega toga."